Ko smo mladi in spoznamo osebo našega življenja in se z njo poročimo, nam na pamet ne pride, da se bomo enkrat ločili. Tega si takrat nihče ne želi. Ko pa minevajo leta in začnemo živeti eden mimo drugega, hitro lahko pride do nerazumevanja in razveza je tista, po kateri gre potem vsak svojo pot. Najtežje je, če pride do želje po ločitvi samo iz ene strani. Takrat sigurno ni lepo in to so težki trenutki. Najboljše za oba pa je takrat, ko se sporazumno ločita, takšna razveza ni tako težka.
Življenje je nepredvidjivo in hitro se nam lahko kaj obrne, kar nismo pričakovali. Tako se moramo zavedati, da je dobro, da živimo vsak dan posebej in ne gledamo niti naprej in niti nazaj. Še dobro, da obstaja razveza in da se s tem oba strinjata. Kajti veliko težje je živeti z osebo s katero nimaš prav nič skupnega in nobene želje po druženju. To pa je težko. Razveza je včasih še težja, če so vključeni otroci. Lahko bi rekli, da je to zelo stresno obdobje, tako za starše, kot za otroke. Moramo biti previdni, kako bomo stvari reševali. Če se dva starša znata lepo odraslo pogovoriti, je to za otroke najlepše. Tisto obdobje je sigurno težko tudi za njih, vendar kasneje vsi počasi spoznajo, da je bilo tako najbojše. Ko gre vsak svojo pot, se ne ukvarja več s partnerjem in tako začne graditi svoje življenje. Postane spet srečen in zadovoljen.
Pogosto je razveza edina smiselna rešitev in sigurno ni prijetna. Vendar se moramo zavedati, da je tako boljše, če vidimo, da v zakonu nismo srečni. Človek je družabno bitje in rad ima ljudi okoli sebe, ki se z njimi zabava. Ko enkrat nimaš več želje po določeni osebi s katero si poročen, potem je to že alarm. Ni nujno, da je to razveza, je pa že kakšen korak bližje.