Moja samopodoba ni bila kaj prida. O sebi nikoli nisem imela lepega mnenja. Vedno sem mislila, da nisem pomembna, da moram vedno samo ubogati ljudi in da sem odvisna od drugih, ker sama ne znam živeti, moja osebnostna rast je bila enako nič. Potem pa sem prišla v srednja leta in se začela spraševati, kakšne cilje imam v življenju in takrat se je začela čisto nepričakovano moja osebnostna rast, da sem se začela prebujati. Nikoli nisem dobro sprejela kritik, vedno so me močno prizadele, sedaj pa sem jih začela poslušati in probala iz njih potegniti, kar se da dobro.
Zastavila sem si cilje, sprejemala kritike in delala na moji samopodobi, ker pa sem ugotovila, da je v meni že preveč stvari, sem se odločila, da si poiščem pomoč, da bi moja samopodoba zrasla. Že na prvem obisku pri psihologu, se je moja osebnostna rast prebudila, čutila sem jo in takrat sem bila najsrečnejši človek. Veliko sem jokala na teh sestankih, vendar to je bilo zame dobro, ker sem pozdravila vse moje rane, moja osebnostna rast pa je rasla. Čutila sem to iz dneva v dan, pri komunikaciji z ljudmi, do ljubezni do sebe, da sem na sebi opazila lepe stvari. Pot je bila dolga, da sem prišla do zdravega začetka, naprej sem šla sama. Občasno sem še obiskala psihologa, ko mi je bilo pretežko, glavno pa je bilo to, da je moja osebnostna rast rasla. V enem letu sem uredila moje življenje, imela sem se rada, nisem več hodila za drugimi in nisem več mislila, da imajo vsi drugi vse prav, jaz pa nič. Prej sem to jemala, da je to dobra vrlina, ko pa mi je nekdo povedal, kaj osebnostna rast je, sem šele ugotovila, da meni to manjka in da je prav, da imam svoj jaz, svoje mišljenje, svoje želje in da mi jih nima nihče pravice vzeti.