Imam prijatelja ki je bil res dolgo časa prostovoljni gasilec. Čelo življenje je dejansko odraščal v gasilskem domu. Že njegov oče je bil gasilec in ravno on mu je vse predstavil. Že od malih nog se je torej videl kot gasilec in nič drugega si ni predstavljal delati. Nekaj let je potem po srednji šoli delal kot gradbenik ampak nekaj ga je vedno vleklo v gasilski dom. Če prav je bil še vedno prostovoljni gasilec, mu to vseeno ni bilo dovolj. Odločil se je, da so gasilci res pomembni zanj in se je opravil na test, da bi postal poklicni gasilec. Ta test je seveda opravil brez kakršnihkoli problemov in res je končno vesel tako kot treba. Gasilci so ga zelo hitro sprejeli, saj so vedno veseli, k dobijo nekoga novega, saj se zavedajo, da niso vsi ljudje za to službo. Gasilcev je seveda premalo, zato se nove osebe vedno iščejo. Prijatelj ima sedaj tudi mlado družino, za katero lahko brez problema skrbi in nima nobenih skrbi. Njegov sin je že pionirček v prostovoljnem gasilskem društvo in bomo zelo kmalu videli, če je tudi njegov sin zrel za gasilca.
Tudi sama sem bila prostovoljna gasilka in sem po desetih letih ugotovila, da to ni ravno zame. Sama sem tudi delal tečaj za prvega posredovalca in sem kar hitro videla da to ni zame. Eno je imeti tečaj, druga pa je ko to vidiš potem na intervenciji v živo.
Gasilci so ravno zato zelo veseli vsakega novega gasilca, ravno zato ker to ni za vsakega. Gasilci so tako mojega prijatelja zelo hitro sprejeli in vzeli za svojega. Delo opravlja zelo pridno in je res gasilec za pohvalit. Veliko fantov iz tistega prostovoljnega gasilskega doma, kjer je bil on, sledi njegovi poti. Nekaterim žal izpita ni uspelo opraviti, to pa še ne pomeni da so obupali.
