Matura. Najprej se ti zdi nekaj precej oddaljenega, potem pa kar naenkrat sediš za mizo s kupom zapiskov in se sprašuješ, zakaj si si vse te mesece govoril ‘saj je še čas’. No, jaz sem bil točno tak.
Spomnim se, kako smo januarja še vsi živeli v prepričanju, da je dovolj časa. Prosti dnevi, izleti na smučanje, filmski maratoni. Potem pa pride marec in prva resna panika. Sošolka je en dan prinesla seznam maturitetnih vprašanj in ko sem jih preletel, me je skoraj kap. Nisem imel pojma, kje naj sploh začnem.
Najprej sem se lotil učenja po klasični metodi. Odprl sem zvezek, prebral nekaj strani in ugotovil, da sem po petih minutah že na telefonu. Nikakor se nisem mogel zbrati. Matura mi je povzročala stres in vedel sem, da moram nekaj ukreniti. Nekaj, kar me bo dejansko držalo pri stvari. Zato sem si začel pisati kratke povzetke in jih snemati kot zvočne zapiske. Ko sem se vozil z avtobusom, med tekom ali celo pred spanjem, sem jih poslušal in ponavljal.
Ampak prava igra živcev se je začela maja. Prvo vprašanje: kako hudiča si zapomniš vso to snov, ki jo matura zahteva? Drugo vprašanje: zakaj so vsi okrog mene videti bolj pripravljeni kot jaz? In tretje: kaj če padem?
S prijatelji smo se dogovorili, da si razdelimo snov in si jo razložimo med sabo. Nekdo je obvladal angleščino, drugi je bil car za zgodovino, jaz pa sem pomagal pri matematiki. Nenormalno, kako lažje gre, ko ti nekdo razloži stvari v človeškem jeziku.
Ko je končno prišel dan, sem bil nervozen kot še nikoli. Ampak ko dobiš list predse, nekako prestaviš možgane v drugo prestavo in samo greš. Na koncu sem pisal bolje, kot sem pričakoval.
Če bi moral dati en nasvet, ne čakaj zadnji mesec. Uči se na način, ki ti najbolj ustreza. In ne pozabi: matura se zdi konec sveta, ampak ko je enkrat mimo, ugotoviš, da je bila samo ena postaja na poti.