Pa sem prispela domov na varno, kjer je voda, čista in pitna. Bila sem namreč v Afriki, kjer voda ni bila tako briljantna in sem jo morala vseeno kupovati. Na srečo se imela vsaj ta dostop urejen in sem lahko vsak dan kupil toliko, kolikor sem jo potrebovala. Sem se pa vseeno zamislila nad tem, kako lahko vsi ti ljudje normalno živijo, če je voda, takšen problem. Vsi nimajo namreč možnosti, da lahko kupijo to, kar potrebujejo, in voda, ni nekaj, kar bi bilo dostopno vsem. Sem bila kar presenečena do kolikšne mere se lahko telo prilagodi tudi v takšnih primerih.
Vsekakor ne bi živela na takšnem območju, ampak je bila pa vsekakor zanimiva izkušnja. Odšla sem namreč na prostovoljno delo in sem delala z otroki. Takoj bi to ponovila. Če bi imela malce več časa, ampak ga žal nimam. Morda si bom zopet naslednje leto kaj takšnega omislila, ampak do takrat bo na vrsti normalno delo in pa kakšen pravi dopust. Na en način je bil tudi to moj dopust, ker sem potrebovala spremembo. Ampak ne na tem področju, da bi bila voda, nepitna ali pa kaj podobnega. Če bi si to želela, bi šla na kakšne teden tja, kjer sam znajti v naravi, da preživiš. Ne vem točno, kako se že temu reče, ampak to bi bilo bolj prijetno. Ker je bila pa slava voda, stranski izziv za to, da sem dobila prijetno izkušnjo na področju drugačne kulture, sem se pa vseeno osredotočila na druge bolj zanimive stvari.
Ne vem, kdo je bil bolj navdušen tam. Otroci nad mano ali jaz nad otroki. Takšne hvaležnosti, ko nekomu pomagaš, da se nekaj nauči, res še nisem videla. Ravno to je bilo tisto, kar me je poponoma prevzelo in bi z veseljem ponovno šla na kaj takšnega, saj je ta občutek mnogo boljši kakor pa to, da je pitna voda, takoj pri roki.
