Mojega očeta ne boste videli nikoli, ko gre pogledat trte, da ne bo imel v žepu vezice in med ogledom privezal vse veje, ki so zrasle na novo ali veje, ki potrebujejo oporo, da se ne zlomijo. Vso svojo mladost sem ga bolj opazovala in nosila kar je potreboval, nikoli se nisem prav učila kako je potrebno za trto skrbeti.
Letos pa se je oče odločil, da bi me rad naučil, kako skrbeti za trte, ker ne ve, kako dolgo bo lahko za njih skrbel sam in tako sem se začela učiti. Vedno sem potrebovala škarje in vezice, to je bilo pravilo, brez tega se v terase niti ne gre. Ja, začetki so bili zanimivi, sprva se mi je zdelo lahko, bolj kot je razlagal, bolj sem se izgubljala, kaj je potrebno odrezati, kje so potrebne vezice, kako dolge naj bodo veje. Ja, sama razlaga se mi ni zdela zakomplicirana, ko pa sem morala sama poprijeti za škarje in vezice in začeti delati, pa je bilo drugače, takrat kar naenkrat nisem več vedela, kaj lahko odrežem, kaj lahko povežem in katere liste lahko odtrgam.
Moj oče je imel veliko potrpljenja, vzpodbujal me je z besedami, da imam čas, da se učenje pri trtah nikoli ne konča, vedno izveš kaj novega, potrebna pa je ljubezen do trt, če tega ni, potem je boljše, da trt sploh nimaš. Vinograd ne sme biti breme. Sedaj že kar znam uporabljati vezice in vem, katere veje so odveč, katero listje mora stran. Ponosna sem nase, ker čutim, da imam trte rada, kot jih ima moj oče, moj oče pa je seveda ponosen name.
Večkrat greva skupaj skozi trte, on ima vezice, ki mi jih podaja, jaz pa vežem in se še naprej učim. Sedaj sem že sproščena in vem kaj delam, tako je najin skupni čas še toliko bolj dragocen.