Ne vem, če sem se odločila pravilno, ampak želja je bila, da se naučim rolati. Ker nisem več tako mlada in sem v srednjih letih, moram priznati, da me je bilo zelo strah poškodb. Tako sem bila skeptična, če je odločitev sploh prava. Mož zna rolati, zato mi je obljubil, da si bo vzel čas in me naučil. Priznam, da nisem ravno športni tip človeka in je moral biti z menoj potrpežljiv. Sama se v to ne bi nikoli spustila, ker pa me je on motiviral, da to zmorem, sem na koncu znala rolati in to brez padca in poškodb. To je bil zame res useh. Sedaj lahko rečem, da rolam počasi in kot začetnik, ampak vseeno vidim, da je prav, da sem se naučila, ker v rolanju uživam. Pazljivost pa itak mora biti, ker drugače bi hitro pristala na tleh.
Rolanje mi je postalo tako všeč, da sem rolala vsak drugi dan. Vedno bolj me je vleklo in vedno več poti sem prerolala, ker sem videla, da se sprostim in uživam. Sedaj sem vedno obljša in tako se lahko kosam že z možem. Tudi on je presenečen, kako zelo sem napredovala, ker on se rola samo občasno in tako sem ga lahko dohitela, ker sem rolala veliko več. Sedaj lahko rolava skupaj, brez da se drživa za roke, včasih sem potrebovala njegovo roko za oporo, sedaj pa mi tega ni treba.
Rolanje je pravi užitek, ne maram teka in sprehodov, rolanje pa je zame nekaj v čem uživam in se imam zelo lepo. Telo uživa pri vsakem prevoženem kilometru.