Moji starši so mi vedno govorili, da bo hiša v kateri živimo enkrat moja. Tako nisem nikoli razmišljal, da bi šel na svoje, dokler nisem začel hrepeneti po obiskih. Takrat sem prvič pomislil na nakup stanovanja, ker sem vedel, da bi to bila edina moja rešitev, da bi končno lahko zaživel po svoje.
Ne bom rekel, da so me starši omejevali, bili so prijazni in dobri, nikoli mi niso težili, sam sem potreboval svobodo. Ta dan, ko sem se odločil, da bom povedal, da bi se mogoče preselil na svoje, je bil zame zelo težak, kajti ni mi bilo lahko povedati za nakup stanovanja, ker sem vedel, da njima to ne bo všeč.
Ko sem premišljeval, kako naj jima povem za nakup stanovanja, sem se odločil, da bom povedal zelo enostavno in tako kot čutim, ker se mi je zdelo prav, da zvesta resnico. Prišel sem domov in jima skuhal kavo. Ko smo skupaj pili kavo, pa sem jima povedal za svoje želje. Po pravici povedano, nisem pričakoval takšne podpore, tako da sem bil še kako presenečen.
Padel mi je kamen iz srca in takoj sem začel iskati primerno stanovanje. Starši mi pri tem niso pomagali, ker niso poznali trga, tako da sem iskal sam. Kar pol leta sem iskal primerno stanovanje in nakup stanovanja sem končno uresničil čez eno leto. To je bil dan, ko sem se osamosvojil. Čutil sem, da je tako prav, moji starši pa so prav tako bili srečni.
Še isti dan, ko sem jima povedal, da sem našel primerno stanovanje, sta ga šla pogledat. Danes se po vsej teh letih, še naprej zavedam, da je nakup stanovanja bila prava odločitev in da je to bila moja najboljša odločitev v življenju, ker smo tako s starši ohranili lep odnos in se imamo še rajši.